Vadbene žoge

Se spomnite šolskih dni, ko smo pri športu uporabljali težke žoge, imenovane »medicinke«? Takrat še ni nihče razmišljal o tem, da bodo vadbene žoge nekoč postale športni pripomoček, ki je bistven za trenutno najbolj vročo vadbo na svetu: crosssfit.

Stare medicinke so bile izdelane iz usnja, sodobne vadbene žoge pa so v večini primerov iz gume. Razlikujejo se v tem, ali so odbojne ali neodbojne, ter seveda v masi in premeru. Lažje žoge, katerih masa je od enega do dveh kilogramov, imajo običajno premer pod 20 cm (pri vadbi ju tako enostavno držimo tudi na dlani), 3 do 6 kilogramske so običajno velike med 20 in 25 centimetri, tiste, ki presegajo 6 kilogramov oziroma dosegajo celo 10 kilogramov, pa so velike med 25 in 30 centimetri. Torej tudi za najtežje vadbene žoge lahko rečemo, da so precej manjše od starih medicink in zato tudi precej bolj praktične.

Klasične žoge za vadbo se uporabljajo predvsem namesto uteži. Njihova posebnost je v tem, da omogočajo izvajanje vaj, kjer je potrebno žogo držati z obema rokama hkrati. (Pri ročkah dvigujemo utež z eno roko, pri velikih utežeh na drogu pa z obema, vendar z zaprtim prijemom ter z dlanema narazen.) Za začetek vadbe z žogo se je najbolje lotiti dvigov žoge, stisnjene med obema dlanema, predse in nad glavo, kasneje pa temu dodamo še počepe ali celo izpadne korake.

Vadbene žoge oziroma medicinke se lahko uporabljajo samostojno, ali na vrvi (ki je že pritrjena na žogo, ali pa žogo vstavimo v nosilec z vrvjo). Glavna vaja z žogo na vrvi je predvsem kroženje z rokami – krožimo v ramenskem sklepu, vajo pa otežuje medicinka na vrvi.

Posebna po obliki je tudi medicinka z ročajem oziroma s prijemom. Ta ima običajno dvojni prijem, tako da jo lahko držimo z obema rokama. Prav tako je možno klasično dvigovanje in klasični meti, poleg tega pa tudi kroženje.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *